Numbers 14

14. Poglavje

1Tedaj zažene vsa občina krik in vpije, in ljustvo prejoka celo noč. 2In vsi sinovi Izraelovi mrmrajo zoper Mojzesa in Arona, in vsa občina jima govori: O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi! 3In zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Žene naše in otročiči naši pridejo v plen: ni li nam bolje vrniti se v Egipt? 4In drug govori drugemu: Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt? 5Tedaj padeta Mojzes in Aron z obličjem na zemljo pred vsem zborom občine sinov Izraelovih. 6Jozue pa, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, ki sta tudi bila med ogledniki dežele, raztrgata oblačila svoja 7in rečeta vsej množici Izraelovih sinov: Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je jako dobra. 8Če bomo po volji Gospodu, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med. 9Samo ne upirajte se Gospodu, tudi se ne bojte ljudstva tiste dežele, kajti pojemo jih kakor kruh. Njih zaslomba se je od njih umeknila, a z nami je Gospod, ne bojte se jih. 10Tedaj se zgovarja vsa množica, da ju posujejo s kamenjem. Ali slava Gospodova se prikaže ob shodnem šatoru vsem sinovom Izraelovim. 11In Gospod reče Mojzesu: Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? in doklej ne bodo verovali v me po vseh tistih znamenjih, ki sem jih storil med njimi? 12Udariti jih hočem s kugo in zatreti, tebe pa storim v narod večji in močnejši, kakor je ta. 13A Mojzes reče Gospodu: Ali Egipčani bodo to slišali, zakaj odpeljal si ljudstvo to v moči svoji izmed njih. 14In povedali bodo to prebivalcem te dežele, ki so čuli, da si ti, Gospod, sredi tegale ljudstva, da se ti, Gospod, daješ videti iz obličja v obličje in da oblak tvoj stoji nad njimi in ti greš pred njimi v oblakovem stebru po dnevi in v ognjenem stebru po noči. 15Ako torej usmrtiš to ljudstvo kakor enega moža, bodo govorili poganski narodi, ki so čuli tak glas o tebi, takole: 16Ker Gospodu ni bilo moči privesti tega ljudstva v deželo, ki jim jo s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi. 17Naj se torej, prosim, velika izkaže moč Gospodova, kakor si govoril, rekoč: 18Gospod je počasen za jezo in obilen v milosti, on odpušča krivico in prestopek, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega, temuč obiskuje očetov krivico na otrocih, v tretjem in četrtem pokolenju. 19Odpústi, prosim, krivico tega ljudstva po veliki milosti svoji in kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj. 20In Gospod reče: Odpustil sem, kakor si dejal. 21Ali zares, kakor živim in kakor bo slave Gospodove napolnjena vsa zemlja: 22ker so me vsi tisti možje, ki so videli slavo mojo in znamenja moja, katera sem storil v Egiptu in v puščavi, sedaj že desetkrat izkušali in glasu mojega niso poslušali, 23nikakor ne bodo videli dežele, za katero sem prisegel njih očetom; vsi, ki so me zaničevali, je ne bodo videli. 24Ampak služabnika svojega Kaleba, ker je bil v njem drug duh in je zvesto hodil za menoj, njega hočem privesti v deželo, v katero je bil šel, in seme njegovo jo bo imelo v lasti. 25Amalekovci pa in Kanaanci prebivajo v oni dolini; jutri se obrnite in pojdite v puščavo po potu k Rdečemu morju. 26In Gospod ogovori Mojzesa in Arona, rekoč: 27Kako dolgo naj prenašam to hudo množico, ki mrmra zoper mene? Slišal sem mrmranje sinov Izraelovih, koliko so godrnjali zoper mene. 28Véli jim: Kakor res živim, pravi Gospod: kakor ste govorili na ušesa moja, prav tako vam hočem storiti! 29V tej puščavi bodo popadala trupla vaša; in kar vas je seštetih po vsem številu vašem, od dvajsetletnih in više, ki ste mrmrali zoper mene, 30nikoli ne pridete v deželo, za katero sem povzdignil roko in prisegel, da vam dam prebivati v njej, razen Kaleba, sina Jefunovega, in Jozueta, sina Nunovega. 31Vaše otročiče pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli. 32A vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. 33In otroci vaši bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in nosili kazen nečistosti vaše, dokler ne bo vaših trupel konec v puščavi. 34Po številu štiridesetih dni, v katerih ste ogledovali deželo, za vsak dan eno leto, morate nositi krivice svoje štirideset let, in spoznate, kaj je to, ko se jaz odvrnem. 35Jaz Gospod sem govoril; gotovo storim to vsej tej hudobni množici, ki se je zbrala zoper mene. V tej puščavi naj vzamejo konec in tu pomrjejo. 36In možje, ki jih je bil Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so, ko so se bili vrnili, napeljali vso občino, da godrnja zoper njega, s tem, da so dali slab glas o deželi, 37ti možje, pravim, ki so v slab glas pripravili deželo, so umrli od šibe pred Gospodom. 38A Jozue, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, sta ostala živa izmed onih mož, ki so bili šli ogledovat deželo. 39In Mojzes je govoril te besede vsem sinovom Izraelovim, in ljudstvo je silno žalovalo. 40In vstanejo navsezgodaj ter odrinejo na vrh gorovja in reko: Glej, tu smo in hočemo iti v kraj, ki ga je Gospod obljubil; zakaj grešili smo. 41Mojzes pa reče: Zakaj tako prestopate besedo Gospodovo? Ne boste v tem imeli sreče. 42Ne hodite tja gori, zakaj Gospod ni sredi vas; da vas ne pobijejo sovražniki vaši. 43Kajti Amalekovci in Kanaanci so tu pred vami, in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili, ne hoteč iti za Gospodom, ne bode Gospod z vami. 44Oni pa so vendar v svoji prevzetnosti šli vrh gorovja; ali Gospodova skrinja zaveze in Mojzes se nista genila iz taborišča. 45Tedaj pridejo Amalekovci in Kanaanci, ki so prebivali na onem gorovju, in jih porazijo ter razkrope prav do Horme.